Pregled leta in Velika Planina

January 13, 2017

Srečno novo leto! 

V lanskem letu se je zgodilo mnogo lepih stvari, zraven pa je blog začel malce hibernirati. Delno je razlog tudi ta, da je naš najmlajši član tako zelo aktiven, da velik del časa posvetim nadzorovanju njegovih podvigov, ki so zelo raziskovalski in včasih kar malo preveč kaskaderski - je bilo pridobljenih tudi kar nekaj buškic. Pri prvi hčerki, ki je bila kot majhen dojenček/malček bistveno bolj umirjena, sem imela več čas za raznorazne  dejavnosti, ampak se ne pritožujem in sem hvaležna za vse, tako kot je. :) 
Drug razlog za umik bloga je bila manjša blogarska kriza. Ob poplavi novih, podobnih blogov, sem dobila občutek, da težko napišem karkoli takšnega, kar ni že napisano tudi kje drugje na bolj komercialen in berljiv način. Zato sem tistih nekaj minut v dnevu rajši posvetila kakšnim drugim opravkom, namesto pisanju bloga, hkrati pa sem se velikokrat tepla po glavi, zakaj sem vse skupaj opustila, ko pa je bilo tako lepo, ko smo včasih jaz in moji bližnji lahko preleteli naše spominčke. Veliko fotografiram in fotografije so se nabirale, a objav ni bilo. Nanizala sem kar nekaj novih objav, ki pa so ostale skrite.
Letošnje leto pa se nas je nekaj 'starih blogerk' pogovarjalo o krizi pisanja in ugotovile smo, da ima vsaka od nas podobne težave, vsaka kdaj začne dvomiti sama vase, hkrati pa sem dobila nekaj tako prijaznih in toplih pohval, ki so me res spodbudile za nadaljevanje. Očitno le nisem edina, ki pogreša moj b(r)log :) Tako je padla ena od letošnjih zaobljub - nadaljevati :)

Čez leto se je zgodilo toliko, da zagotovo ne bom mogla popisati vsega. Nekaj najbolj luštnih doživetij pa sem dokumentirala in delim tukaj :)

POMLAD 

Na enem od naših sprehodov smo se ustavili, saj so nam pod nogami začele švigati majhne žabice. Hčerka se je sklonila, jih začela loviti z rokami in kmalu je postala zelo spretna, saj ji jih je uspelo ujeti kar precej. Seveda jih je potem izpustila in jih je lovila samo zato, da si jih je malo ogledala. 




Dedek je naredil leseno gugalnico in jo s pomočjo atija in strica pritrdil na drevo. Takšno gugalnico sva z bratom imela še ko sva bila majhna, ampak stara gugalnica ni bila več varnostno zanesljiva, zato smo zamenjali leseni del in sedaj naši otroci lahko uživaju v guganju na novi gugalnici :)







Naš najmlajši je že velik fant in najbolj je užival v bosonogi hoji po vrtu



Tudi živalski vrt smo velikokrat obiskali. Vsakič odidemo z novimi spomini in vsakič naletimo na nove prizore. Imeli so delavnico spoznavanja kamelje lobanje in lahko smo otipali kamelino zobovje in dlako alpake. Videli smo tudi različna hranjenja, različne mladičke...





POLETJE

To poletje je bilo malo manj tipično, saj smo se zaradi moževe menjave službe v času običajnih dopustov morali prilagoditi - odpovedati smo se morali morju, namesto tega pa smo veliko hodili po Sloveniji in se namakali v sladkih vodah :) Mlad močerad v potoku



Motivacija otroka na poti - Proti večeru smo velikokrat šli na daljši sprehod. Včasih se zgodi, da nekje na sredi naše priljubljene poti začne jamrati, da ne more več hodit, v tistem trenutku pa jo midva poskušava zmotivirati, da naj še malo potrpi, da nadaljujemo pot. V travi je našla prazno ptičje gnezdo. Seveda si ga je ogledala, iz katerih naravnih materialov je bil narejen (živalska dlaka, vejice, mah, travne bilke - zares mehka posteljica za ptičke in prav posebna najdba. Rekla sva, naj gnezdo skrije nekam, kjer ga drugi ne bodo našli in bo samo ona vedela, kje je. Res je gnezdo skrila pod drevesom in vsakič, ko gremo mimo, teče tja in preveri, če je gnezdo še tam.




Igre ob reki :) Naši otroci se zelo radi igrajo zunaj, če pa je zraven še voda, je zabava popolna. Poleti smo se kopali v Bloškem jezeru, a nas je kmalu ujel močan dež in smo zabavo s težkim srcem morali prekiniti. Eni mojih najljubših otroških spominov so povezani z raziskovanjem vsakega kamenčka posebej ob reki Idrijci. Veseli me, ko vidim, da igra otrok ni pogojena z vplivom tehnologije in da se otroci še vedno znajo zabavati in igrati tudi na popolnoma prvinstven način. Ob rekah je vedno prijetno hladno in zanimivo, saj reka enostavno ni nikoli enaka. Ob vetru je drugačna, ob poletni suši je tudi tudi drugačna. Srehod po suhi rečni strugi je prav tako zanimiv in sproščujoč.













Nabirali smo sivko in jaz sem jo posušila. Mož je iz nje kuhal sirup, jaz pa sem delala sivkino kopalno sol.


Naše netipične poletne počitnice smo uživali na Veliki Planini. Res smo imeli čas uživati na njej, bivali smo v prelepi leseni planinski koči in vsak dan je bilo nekaj novega. Občudovali smo rože, hodili po mleko, spoznali nekaj planšarjev, ki so nas povabili v svoje čudovite planinske prostore. Zvečer smo počivali zunaj in občudovali sončni zahod v planinah. Kot se za planince spodobi, smo pojedli na kile ričeta,  žgancev in popili veliko mleka. :) Vsako jutro smo naredili dolg izlet po planini, šli smo tudi na Šimnovec... Naš najmlajši se je veliko prenosil v nosilki, starejša pa je že pogumno prehodila celo planino peš.





Meja med Veliko planino in Šimnovcem


Sprehod ob jutranji rosi


Stolček sredi gozda


Gorska kmetija









Mešanje juhice iz kravjekov :)



Gorska tv :)




Nabiranje gorskih zakladov in ustvarjalna relaksacija :)









Tokrat smo prvič imeli vrt v pravem pomenu besede. Nisva točno vedela, kako naj na najini, dokaj majhni parceli, ki ni ravno tipične oblike, sploh oblikujeva vrt.  Vsako leto je bila to le manjša zaplata zemlje, ki sva jo imela za pridelavo zelenjave, tokrat pa sva že pozimi točno določila mesto, kjer bova naredila majhen vrt. In res, celo pomlad sva vrt pridno obdelovala in bila popolnoma navdušena nad pridelkom. Pridelka na najinem malem vrtu je bilo toliko, da do jeseni praktično ni bilo treba kupiti nič zelenjave, saj sva skoraj vse pridelala sama! Vsak dan sva jedla solate, juhe, omake in polno druge zelenjave. Kot sem že nekaj pisala v starih objavah, sva res uresničila najino željo po perjadi - kupila sva parček rac tekačic, ki so nama res obogatile  zemljo, ki je na tej lokaciji precej uboga. Vse leto sva tudi delala lasten kompost, ki sva ga uporabila za gnojilo na vrtu. Posadila sva različne vrste solat, paradižnikov, paprik, kumar (neka sadika kupljena kot kumara se je na koncu izkazala za melono in njami, res je bila odlična!), čebulo, por, vrtne bučke, muškatne buče, hokaido buče in še mnogo mnogo več. Od sadja sva imela josto, rdeči ribez (ni preveč dobro uspeval), jagode, ameriške borovnice, dve vrsti trte in jablano. V tem letu sva posadila tudi češnjo, slivo, dve novi sadiki ameriških borovnic in maline, tako da bo v prihajajočem letu vrt res rastel! :)

Kakorkoli že, račke se pri nama niso obnesle. Kljub temu, da so nama prinesle ogromno veselja, polepšale in poživile vrt (perjad je res okras vrta!), nama je po določenem času parček čez noč izginil brez sledu. Ali so bile ukradene ali jih je kakšna žival vzela, ne vem. Nato sva kmalu za tem spet šla po nov parček, ki pa je, ravno ko se je dobro navadil, spet izginil, najprej samička, nato pa naslednjo noč še samček, s tem, da je bil tukaj razlog nedvoumen, saj sva zjutraj našla trupelca, očitno jih je kakšna kuna dobila, kljub temu, da sva jih imela za mrežo in čez noč zaprte :( Odločila sva se, da novega parčka ne kupiva več, čeprav najbrž ne obstaja noben tako učinkovit in odličen način za odstranjevanje polžev. Polži so praktično izginili! (Ko pa nisva več imela rac, sem jih pa spet začela videvati)







Nekajkrat smo se s prijateljčki spustili z doma narejenim splavom po reki. Nepozabno





Morda ti bo všeč še

1 comments

Smo tudi na Facebooku :)